Kozjansko. 2. del: pokrajina, človek in družba

Monografija je smiselno nadaljevanje dela Kozjansko. Geografska podoba pokrajine ob Sotli. Usmerja se predvsem na družbene tematike. Sestavljata ga dva sklopa: krajši s tremi poglavji govori o razvojnih in političnih vprašanjih, drugi pa se posveča predvsem pokrajini s spoznavnega in učnega vidika; torej pokrajina kot velika naravna učilnica in vir spoznanj. Pokrajina ima nesporen učni potencial, odvisen predvsem od tega, kaj, kako, kdaj, koliko in s kakšnimi pristopi in sredstvi se ljudje želijo učiti. Prva tri poglavja soočajo bralca s sicer zelo različnimi problemi, ki pa vsi koreninijo v perifernosti. Ne glede na izbrane kriterije ali po ljudsko: »kakor obrneš« je Kozjansko vedno v naboru tistih slovenskih pokrajin, ki jih je splet naravnih značilnosti, lege in zgodovinskega razvoja postavil v vlogo sicer pestrega in v marsičem edinstvenega pokrajinskega mozaika, a v primerjavi z drugimi območji na različne načine razvojno prikrajšal. Nanizani so poskusi strukturne sistemske državne pomoči in tehtanje, v kolikšni meri so se obnesli. Skoraj neogibno sledi spoznanje, da je perifernost trajna usoda, zaradi katere pa ni nujno, da bi bila tudi brez razvojnih potencialov (kar je dobro opisano v več poglavjih prve knjige o Kozjanskem!). Prebivalci morajo računati z nekaj posebnostmi in tudi pri izvajanju volitev pride tu do izraza pomanjkljiva javna infrastruktura. Šarm ohranjene kulturne pokrajine dobi ob proučenih geoloških, bioloških in geomorfoloških značilnostih svojo uporabno nadgradnjo. Pokrajina postane učilnica. Nekaj teh potencialov je predstavljenih v drugem delu monografije, od začetne podrobne predstavitve šolske mreže do konkretnih vzorov o zanimivostih, ki lahko postanejo predmet učenja v naravi. In tudi na tem področju nudi Kozjanski park okvir, vsebine in pomoč. Knjiga je izšla v sozaložništvu Založbe Univerze v Ljubljani in Zveze geografov Slovenije.