Arhiv dogodkov na Oddelku za slovenistiko

Oddelek za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je na ta veseli dan kulture ob izidu posebne številke revije Jezik in slovstvo LXIX/3 (2024), posvečene prenovi učnih načrtov za slovenščino, organiziral okroglo mizo Slovenščina v šoli: izzivi in priložnosti slovenščine kot materinščine na primarni in sekundarni stopnji vzgoje in izobraževanja. Nagovorila sta nas prof. dr. Mojca Smolej, prodekanja in glavna urednica revije Jezik in slovstvo, in prodekan, izr. prof. dr. Matej Hriberšek, razpravo pa je vodila prof. dr. Alenka Žbogar, urednica tematske številke JiS-a ter članica predmetne kurikularne komisije za prenovo učnih načrtov za slovenščino. Večer so z vsebinsko razpravo obogatili prof. dr. Dragica Haramija (PeF UMB), prof. dr. Vesna Mikolič, znanstvena svetnica, predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper in predavateljica na Univerzi v Trstu (Katedra za slovenski jezik in književnost Oddelka za humanistične študije), izr. prof. dr. Kozma Ahačič, znanstveni svetnik, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša (ZRC SAZU), prof. dr. Marko Stabej, predstojnik Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, in prof. dr. Hotimir Tivadar, predstojnik Oddelka za slovenistiko FF UL. Beseda je tekla o pouku slovenskega jezika in književnosti, morebitni ogroženosti slovenščine ob dejstvu, da je raziskava Knjiga in bralci 7 (Kovač, Blatnik, Rogelj idr., 2024) pokazala, da 76 odstotkov mladih od 18. do 24. leta bere v angleščini ter da skoraj polovica Slovencev lani v prostem času ni prebrala niti ene knjige. Dotaknili smo se rezultatov PISA (2022) in PIRLS (2021) ter diskutirali o slovenščini kot učnem jeziku. Razprava je odprla številna pereča vprašanja in veselimo se podobno vsebinsko poglobljenih srečanj. Posnetek bo na voljo na spletni strani Filozofske fakultete UL.

Pri predmetu Sodobni slovenski roman smo si slovenisti s profesorico Alojzijo Zupan Sosič sedmega novembra 2024 ogledali skupinsko kiparsko razstavo Različnosti v Mestni galeriji Ljubljana. V uvodnem govoru kustosa Sarivala Sosiča, ki nas je popeljal skozi razstavo,  smo razbrali njegovo dolgoletno znanje na področju umetnosti, predvsem pa strast v svojem poklicu. Razstavo osmih umetnikov smo začeli v največjem ateljeju, kjer smo si ogledali dela Boruta Korošca, narejena iz rumene pene in žice. Enostavna, a zelo pripovedna. Sama še nisem videla česa takšnega oz. umetnosti prikazane na tako »drugačen« način. V drugi sobi nas je pričakal velik trodimenzionalni print paličnjaka avtorja Zorana Srdića Janežiča, okrog njega pa so bili tudi pravi paličnjaki v terarijih, kar je predstavljalo povezovanje tehnologije in narave. V naslednjem prostoru nas je presenetil poseben pristop k tradicionalnemu kiparjenju, saj je bila večina del Kristine Rutar počenih in polomljenih. Tej umetnici je sledila Tea Curk Sorta, ki je postavila svoje prepoznavne žične skulpture. Mislim, da je bil za to delo namenoma izbran ožji prostor, saj so tako strukture na stenah, skupaj s svojimi sencami, stopile v ospredje. V zadnjem prostoru nas je zaustavila nenavadna inštalacija Tejke Pezdirc, narejena iz kovine in kamna. Način izdelave in rožnata barva dajeta marmorju neznačilno gladkost, kar nas zopet postavi izven okvirjev umetnosti. Na stopnišču, prehodu v zgornje nadstropje, smo lahko »opazovali« zvočno inštalacijo zvokov in šumov Boštjana Perovška; ta je postavila celotno razstavo v ravno pravšnje vzdušje. V zgornjem nadstropju nas je pričakala zatemnjena soba z osvetljenim delom Natalije R. Črnčec, nenavadno razkropljena in dinamična. V zadnjem prostoru pa smo videli dela Marka A. Kovačiča, njegov avtoportret in artefakt čisto vsakdanjega predmeta – sesalnika in piramide, v kateri je bila predstavljena negativna človeška zgodovina. Ob koncu pregleda sodobne slovenske kiparske umetnosti smo, po mojem mnenju, povsem razumeli Sosičeve besede, da je kiparstvo svojevrsten dogodek ali doživetje. Vesela sem, da sem si razstavo ogledala, saj me je presenetila: nisem namreč pričakovala, da lahko v eni sami razstavi vidiš toliko različnih kiparskih materialov in tehnik. 

Loti Košir, študentka 3. letnika 

V torek, 16. aprila 2024, smo si študentke prvega letnika slovenistike v okviru predmeta Mladinska književnost ogledale otroško senčno predstavo Galop, ki sta jo ustvarila Ana Duša in Tin Grabnar. Nad samo izvedbo predstave smo bile navdušene, o njej pa imamo same pozitivne vtise. Zanimiv nam je bil predvsem animator Iztok Lužar, ki je z različnimi predmeti (jabolko, solata, zelena …) in s pomočjo ust (galopiranje) ustvarjal zvok. Slednji je bil viden ves čas, tako da smo si lahko predstavljale, kako zvok nastaja. Kljub temu, da je predstava namenjena mlajšim otrokom, smo se vanjo lahko vživele. Zgodba ima močno sporočilno vrednost:  deček je sledil svojim sanjam, da bi zmagal na konjskih dirkah. Bila je tudi pretresljiva, saj si je konj zlomil nogo in lepo se nam je zdelo, ko so zgodbo prevrteli nazaj in je deček lahko spremenil konec. Spozna, da za zmago in uspeh ni vredno tvegati vsega, še posebej pa ne prijateljstva. Misel, ki je v drvečem 21. stoletju še kako aktualna tudi za starejše gledalce v občinstvu. 

Maruša Komljanec Ban

Na prvi pomladni dan, 21. 3. 2024, ki je hkrati tudi svetovni dan lutk, smo študenti izbirnega predmeta Dramsko besedilo skupaj s prof. dr. Matejo Pezdirc Bartol napolnili dvorano Lutkovnega gledališča Ljubljana. Ogledali smo si lutkovni balet Posvetitev pomladi, ki predstavlja spoj baleta in lutk ter je nastal na glasbo Igorja Stravinskega. Lutkovna predstava v režiji Matjaža Fariča prepleta klasično lutkovno animacijo s sodobnimi plesnimi gibi, animiranimi objekti in videoprojekcijo. Glasba pa narekuje celotno gibanje predstave in gledalcem razkriva usodo posameznika, ki jo kroji družba, ter raziskuje temo žrtvovanja v skupnosti. Ali kot so zapisali v gledališkem listu: “Gre za vprašanje, koliko življenja zmoremo vdahniti nečemu, kar bomo kmalu žrtvovali.” Presenetilo nas je, da je predstava namenjena le mladostnikom in odraslim. Lutkovne predstave, ki niso namenjene predvsem otrokom, so pri nas še vedno razmeroma redke, zato je bila to za marsikoga izmed nas prva izkušnja. Navdušili so nas predvsem svetlobni učinki ter skrbno premišljeni in načrtovani koraki ter gibi. Lutke so se s svojimi “igralci” popolnoma zlile v eno, tako da smo jih lahko doživljali kot podaljšek ljudi, ki so dopolnjevale svoje animatorje in krepile učinek sporočenega. 

Maja Trušnovec

V četrtek, 30. 5. 2024, je bil sončen dan, malo vetra in ravno prava temperatura za sprehod, literarni sprehod, seveda. Po isti trasi je hodilo že vsaj pet generacij, petsto petinpetdeset študentov, vsi so srečali ista imena, tako znani verzi, ampak končno nekaj otipljivega. Prva postojanka je bila pri Srečku Kosovelu na zidu Križank, kolegica je prebrala tekst Anje Golob, v katerem ga nagovarja z otožnostjo in rahlo jezo nad njegovim kratkim življenjem. Kaj vse bi ga vprašali, kam vse bi ga povabili? A po glavi mi je šlo samo eno vprašanje: »Srečko, greš z nami na sprehod? Ne rabiš jakne, pridi, daj!« O pisateljih kot slovenisti vemo veliko, a vedno se mi zdijo tako oddaljeni, skoraj fikcijski. »Srečko, si zares hodil po teh stopnicah vsaki dan?  Na prvi stopnici stoji profesorica Alojzija Zupan Sosič in ravno deklamira tvojo pesem!« Zemljevid je kazal proti Ljubljanici, ustavili smo se pri kipu mecena Žige Zoisa, prečkali most do Gornjega trga, naravnost do hiše Franceta Prešerna. »France! Si nas slišal? Vsi v en glas smo recitirali tvojo Vrbo! Pridi dol, gremo skupaj dalje!« Pa smo šli, študentje, Alojzija, Srečko in France. Za ovinkom na desno, velika hiša, taka ljubljanska, tople barve, mnogo oken. Ta je Kovačičeva. »Lojze, smo slišali, da pisanje ni tvoja edina ljubezen. Pridi z nami do centra, boš tam risal dalje!« Po starem trgu na desno, tam nas je čakala Lili Novy. »Hvala, da si pisala. Zdaj lahko pišem tudi jaz, ženska, študentka, pesnica. Primi me pod roko, punce hodimo spredaj.« Po ljubljanskih ulicah dalje, mimo plošče, ki nas pred občino opominja, da knjiga ni samoumevna stvar, da nam je bila odvzeta in prigarana. Mimo Vodnikove domačije do Dragice Čadež, ki pa je pri njenem kipu žal ni bilo. Je narobe razumela, da je literarni sprehod v Mariboru. Vsi smo bili na kupu, nekdo pa nam je manjkal. V ihti z razmišljujočimi se glavami smo hiteli čez množico do Kongresnega trga. Seveda, Ivan. Na poslednjem naslovu, našem in njegovem, Kongresni trg 5. »Ivan, mi smo ravno konec, gremo na kavo? Srečku se mudi na vlak!« V zraku je bilo nekaj, v zraku so bile spremembe. Od Kongresnega trga 5 do Gornjega trga 5 in Rožne ulice 5. Zadnje predavanje dodiplomskega študija smo prehodili, zadnjič v isti zasedbi generacije smo si sredi parka segli v dlan. 

V soboto, 11. 5. 2024, smo se slovenisti in slovenistke odpravili na Slovenistični izlet v Novo mesto. V Novo mesto smo se odpravili z avtomobili. Ob 10.00 uri smo se zbrali na parkirišču pri Planet Tuš Novo mesto in se peš odpravili do Glavnega trga. Pred Rotovžem nas je počakala vodička, ki nas je popeljala po »Pozabljeni polovici« Novega mesta. V uri in pol smo tako spoznali 13 izjemnih žensk, ki so ustvarjale v Novem mestu, a so vse prevečkrat prezrte. Zatem smo se ustavili v Bistroju Marof, kjer so nam postregli z odličnim kosilom. Za konec smo se peš odpravili do reke Krke, kjer nas je čakal Splav Nika. Z njim smo se zapeljali po dolenjski lepotici, reki Krki, medtem pa nam je vodič povedal še nekaj zanimivosti o samem mestu. S tem se je naše druženje končalo. Po besedah nekaterih udeležencev je izlet odlično uspel.

Red. prof. dr. Vesna Mikolič, znanstvena svetnica na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper in predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije ter predavateljica na Oddelku za humanistične študije Univerze v Trstu (katedra za slovenski jezik in književnost) je v petek, 17. 5. 2024, na vabilo red. prof. dr. Alenke Žbogar študentom pedagoške smeri Oddelka za slovenistiko in Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete UL predstavila svojo knjigo Ali bereš Cankarja? ter model medkulturnega poučevanja jezika in književnosti za nenasilno komunikacijo TILKA (Teaching Interculturality through Language and Literature for Conflicts Avoidance). 

Bilo je precej tipično ljubljansko decembrsko jutro. Sonca gotovo ne bo ves dan in to vsi vemo, čuti se v zraku, vidi se na nebu.

Ob 8.30 smo zmenjeni v avli ustanove, ki jo večina med nami obiskuje skoraj vsakodnevno. Stara stavba, pa ne dovolj, da bi ji to dodajalo vrednost, kot jo imajo bolj ugledne stare meščanske stavbe z visokimi stropovi in lestenci. No, avla te ustanove ima marmornato ali granitno steno, v kateri so vklesani podatki o njenih nekdanjih dekanih in dekanjah. Med njimi smo poiskali naše in jih našli precej enakomerno razporejene na zgodovinski osi, zadnja med njimi sta bila Tine Logar in Matjaž Kmecl.

Med dekani ni bilo najslavnejšega med sodobnimi jezikoslovci, avtorja monumentalne slovnice z moderno zarjavelim spominskim obeležjem v Försterjevem parku, kjer skupaj naštejemo nekaj od mnogih del ter izpostavimo izjemen akademski domet enega izmed najvplivnejših slovenskih jezikoslovcev. Nasmejimo se tudi ironični anekdoti o zamiku otvoritve spomenika zaradi slovnične napake na njem. Sicer pa je Jože Toporišič nesporna ikona slovenistike in bo morda sčasoma dobil tudi svojemu statusu primerno okamenelo podobo. Táko, kot so jo dobili številni okameneli komunisti in klerikalci, ki smo jih srečali med našim sprehodom. Te besede so tako trde kot material, iz katerega so narejeni njihovi kipi. Kipi ljudi, ki so oblikovali zgodovino prostora in misli, v katerih živimo danes. Prav prebujenje tega zavedanja je kazalo rdečo nit našega sprehoda. Med imeni, ki smo se jih spominjali, bi zagotovo lahko našli miselna nesoglasja, predvsem ker so bili pretežno vsi možje vpleteni v politično sfero. Naše bistvo pa se je strnjalo zlasti ob vprašanju pomena njihovih del za slovenstvo in slovenski jezik, pri čemer smo z ideološko distanco skušali spoznati, zakaj je prav, da njihove neomajne skulpture ostajajo na svojem mestu. Pa s tem ne mislim na Cankarjevo podobo, ki je izvrstno postavljena v objem ustanove, ki prav tako nosi ime genialnega pisatelja in je kot opomin ravno prav oddaljena od državnega zbora, do katerega nas vodi še postojanka na bivšem Trgu revolucije – sedanji Trg republike – s spomenikom Edvarda Kardelja. Vmes pa Maxi s svojim imenom opozarja, da Slovenci vendarle nismo taki puristi, kakršen vtis bi morda človek dobil, ako bi sodil po ogorčenih klicih na javno RTV in morda še kakšnem drugem detajlu iz naše jezikoslovne zgodovine. Mimo parlamenta se ustavimo še pri bronastem Valvasorju, ki stoji pred Narodnim muzejem Slovenije. Nato smo se napotili proti središčnemu ljubljanskemu trgu, ki je nekdaj nosil Marijino ime, danes pa ga poznamo pod priimkom našega najslovitejšega pesnika Prešerna. Do njega nas po svoji cesti vodita Cankar, nato Čop. S Prešernom se obrnemo še k Juliji v kamnu, ki nam pogled vrača z okna Wolfove ulice. Nato smo na kratko preko Plečnikovega tromostovja skočili še do prvega slovenskega slovničarja Bohoriča, po imeni Adam. Sprehod smo vzvratno nato nadaljevali mimo avtorja besedila naše himne po Miklošičevi ulici in mimo sodišča, nasproti katerega je ta priznani jezikoslovec počaščen tudi v kamnu, nedaleč stran pa Cigale. Oba gospoda sta se zavedala pomembnosti jasnega izraza v pravnem jeziku. Verjetno se je tega zavedal tudi Prešeren, pa ga je raje nabrusil ob Julijinem imenu.

Baje tudi Hala Tivoli ni mirno dobila svojega imena in tudi mimo nje je šla naša pot tisti četrtek, ko smo pri njej začeli naš končni del sprehoda skozi park Tivoli. In če so nekatere oznake preveč trde, morda oba svetova združujejo krščanski socialisti. Vsaj enega smo že omenili, pri njem smo tudi zaključili naš sprehod. Kar se nas tiče ravno pravi čas, preden je mraz postal skrajno neprijeten. Kavarna Cankarjevega doma nam je namreč ponudila prijetno ozračje za  toplo sklenitev jezikovnokulturnega druženja. Gospoda Kocbek in Pahor, tržaški Pahor, pa sta bila pred tem še v Tivoliju naša zadnja postojanka. Naj bosta v opomin, da kljub temu da grozotam njunega časa v našem prostoru nismo več priča, še vedno zelo blizu nas živijo ljudje, ki nimajo te sreče, da bi se lahko po mili volji umaknili z mraza, preden jim ta seže do kosti. Naj ne bomo okameneli v naših čustvih in dejanjih.

Najlepša in iskrena hvala doc. dr. Saški Štumberger in prof. dr. Hotimirju Tivadarju za bogate informacije, tudi tiste izpod predavalniških luči v megleni Ljubljani dobijo novo dimenzijo. In za srčnost, ki jo prenašata na nas študente.

Zapisala Matevž Treven in Lara Krajnc, pregledal in dopolnil Kajtimar T. 😉

Kako pogosto se zgodi, da na razstavi naletiš na njenega avtorja? Redko. Pa vendar se nam je, ko smo v četrtek, 9. 11. 2023, s profesorico dr. Alojzijo Zupan Sosič obiskali razstavo v Mestni galeriji, zgodilo prav to. Avtor Jurij Kalan nam je zaželel, da bi med umetninami vsak našel kaj zase. In res, tudi razstava sama nas je popeljala v avtorjevo dnevno sobo, med njegovo družino, prijatelje in domače živali, kjer smo lahko našli »nekaj zase«. Pod vodstvom kustosa dr. Sarivala Sosiča smo se sprehodili prek prizorov avtorjevih srečanj s prijatelji, družinskih popoldnevov na kavču, mostov, sprehodov s psi in pujso ter otroške igre, ki jih je avtor z veščo roko in veliko natančnostjo v tehniki olje na platno ujel v okvir. Poleg realnih ljudi iz Kalanovega vsakdana smo vrezane v les in kamen videli tudi domišljijske podobe iz pravljic. Skozi vodstvo smo spoznali tako umetnine, kot tudi avtorja samega, kar se je skupaj povezalo v navdihujoče kulturno popoldne (Julija Brecelj).

V mesecu maju smo se študentke enopredmetne slovenistike skupaj s profesorico red. prof. dr. Matejo Pezdirc Bartol v okviru predmeta Mladinska književnost odpravile na obisk Centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo v knjižnici Otona Župančiča. Zbrale smo se v avli knjižnice, kjer nas je sprejela vodja Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo, mag. Darja Lavrenčič Vrabec. Najprej nam je predstavila Župančičevi spominski sobi ter se sprehodila skozi zgodovino Mestne knjižnice, nato pa smo se povzpeli v drugo nadstropje, kjer ima svoje prostore otroški in mladinski oddelek. Spoznale smo, v čem je organizacija tukajšnjega otroškega oddelka posebna in kako je nastajala, nato pa smo se posedle v posebnem prostoru, kjer nastajajo projekti, med njimi Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig in nagrade zlata hruška. Spoznale smo strokovno delovanje Pionirske in izvedele, kaj vse se nahaja v njihovem arhivu in kaj je še v nastajanju. Za konec smo dobile informativne brošure o bralni znački in projektu Zlata hruška, odšle pa smo polne informacij in navdiha ter si obljubile, da se gotovo še vrnemo.

Sara Janša

Pogovor s Katjo Gorečan

(Seminar iz sodobne slovenske poezije, 23. 5. 2023)

Katja Gorečan trenutno velja za eno najbolj odmevnih imen na slovenski literarni sceni. Poleg pesnjenja se ukvarja tudi z gledališčem in nekaterimi drugimi vrstami umetnosti. Njen roman Materinska knjižica je bil letos deležen nominacije za Cankarjevo nagrado, kritiško sito in kresnika. Inovativen pisateljski jezik pa ni njena edina odlika, saj njena dela odpirajo veliko kontroverznih vprašanj in interpretacij.  Na nekaj vprašanj o njenem življenju in delu, ki smo jih pripravili seminaristi na seminarju iz sodobne slovenske poezije, je odgovorila v spodnjem intervjuju.

Zgodbo vašega prvega romana v verzih vsi poznamo. V kolikšni meri je Materinska knjižica za vas poezija? Bi se strinjali z žanrsko oznako roman v verzih?

Morda bi prej rekla, da je to hibridni roman, kot pa roman v verzih. Zdi se mi, da je jezik zares na določenih mestih poetičen, ampak se ne bi v celoti strinjala, da je poetičen celoten roman. Če ga morda primerjam z delom Milene Marković, gre pri njenem poetičnem romanu Deca za popolnoma drugačno strukturo. No, vsekakor se mi zdi, da bi trditev, da gre za hibridni žanr, tukaj najbolj ustrezala.

Tudi v vaši pesniški zbirki Neke noči neke deklice nekje umirajo uporabite unikatnejšo pesniško formo (koreopesem), ki v sodobni slovenski književnosti ni tako zelo razširjena. Kako bi sami žanrsko uvrstili vaša ostala dela? Kako pomembno pesniško sredstvo se vam zdi ritem?

Pri pisanju se nerada uvrščam v kategorije, tudi kar se tiče žanrov. Pomembno mi je odkriti nekaj drugačnega, novega, predvsem pa lastnega sebi, določiti izraz, ki ni tako pogosto uporabljen. Tudi kar se tiče ritma, mi je zelo pomembno, da se ta usklajuje s strukturo in s samo temo, ampak se mi zdi, da odkar nosim slušni aparat, ritem pri pisanju zaznavam malo drugače in drugače slišim ritem, ki ga potem zapišem.

Na našem seminarju smo se veliko pogovarjali o Tobiji kot unikatno zgrajenem pripovedovalcu. Zanima nas, kako ste ga oblikovali in kako bi ga sami označili (je tudi pripovedovalec hibriden - ne pripada enemu samemu tipu?)

S pripovedovalcem sem imela ogromno težavv, predvsem pri oblikovanju glasu, za katerega sem želela, da je nekako enoten skozi proces knjige, da ni na neki točki glas odrasle osebe, potem pa otroški, temveč sem si prizadevala doseči, da ohranja isti način pripovedovanja. Na začetku si nisem zares predstavljala, da bi mi to lahko uspelo. Zdelo se mi je neverjetno pričarati občutek, da je pred nami neka oseba, bitje, ki ni iz tega sveta in pripoveduje to zgodbo, mi pa mu verjamemo vse, kar nam pove.

Večina nas je Materinsko knjižico obravnavala iz motivno-tematskega vidika, zato bi se morda najprej vprašali, koliko je v vaši knjigi Materinska knjižica izmišljenega in koliko resničnega?

Spontani splav je moja izkušnja, iz katere sem izhajala, in je vsekakor vplivala na nastanek besedila, vendar so odnosi izmišljeni, se pravi zveza, opisana v knjigi, in še kakšne druge podrobnosti, kar se tega tiče.

Kako je vaša okolica sprejela izdajo Materinske knjižice in tabu teme, ki se v njej skriva? Kako ste Materinsko knjižico doživjali ob izdaji in po njej? Ali ste se ob izdaji srečali s kakšnimi pomisleki?

Uf, z izdajo knjige sem doživela kar nek zlom, predvsem ker so npr. v nekem članku dodali mojo fotografijo, na kateri se smejim, in pripisali stavek iz knjige: »saj boš drugič zanosila« in podobne fore. Te stvari so zelo delikatne in se mi zdi, da se vse preveč obravnavajo na nek hojladri način, kot da nekateri ljudje sploh nimajo občutka. Velikokrat sem se recimo vprašala, zakaj mi je bilo tega treba, zakaj sem izdala to knjigo, potem sem se nekega jutra zbudila in sem si mislila: Ojoj zdaj veliko ljudi ve, da sem doživela spontani splav ... grozno, zakaj sem sploh to napisala in izdala, ampak po drugi strani sem si mislila, da se je to zgodilo milijon in milijon ženskam pred mano, zdaj in tudi, ko bom umrla, se bodo dogajali splavi. Če lahko prispevam k temu, da se o tem spregovori, zakaj ne bi. Zadnjič sem prebrala nek super citat, ki se mi zdi primeren za moje pisanje, in sicer da prenehaš živeti z dnem, ko ne govoriš več oziroma utihneš o stvareh, ki so ti pomembne.

Navezujoč se na tematike, ki jih odpirate, smo se spraševali tudi o tem, kako te vplivajo na družbo, v kateri živimo. Kako se lahko bojujemo za pravico do splava in hkrati za pravico do žalovanja ob spontanem splavu? (Kako bi, po Vašem mnenju, kot družba morali govoriti o splavu in spontanem splavu?)

V pravico do splava oziroma do umetne prekinitve nosečnosti je vključen tudi spontani splav, ki ga morajo umetno prekiniti z mifrestone in mizoprostol tabletami, saj obstaja možnost, da se ob tem ženska zastrupi oziroma doživi infekcijo z delci fetusa v maternici, tako da je ta pravica pomembna tudi za spontane splave, a vendar se mi zdi pomembno, da se uredi sistem, ki bi pomagal osebam po načrtovani ali nenačrtovani prekinitvi nosečnosti, saj gre vseeno v obeh primerih za proces, ki je tako hormonsko zahteven kot tudi psihično. Govor o tem bi moral biti spoštljiv, ne pa da se na eni strani radikalni feminizem norčuje iz nerojenih otrok, na drugi strani pa aktivisti zlorabljajo nerojenega otroka za vzbujanje krivde pri ženskah, ki se odločijo prekiniti nosečnost. Nič od tega pa ne daje neke realne koristi, samo kričanje in dretje, kdo ima prav.

 Ker vsi vemo, kako naporno je napisati in izdati knjigo, predvsem pa da je na poti od ideje do knjige veliko ovir, nas zanima tudi, ali ste imeli med pisanjem kaj ‘blokade’ ali se je poezija kar izlila iz Vas? Kako se s to blokado spopadate (tudi na splošno pri ustvarjanju)?

Pri pisanju sem imela največ blokad zaradi službe, ker mi je bilo zelo težko usklajevati osemurni delavnik in potem še pisanje po službi ali pa čez vikende, ampak sem imela izredno motivacijo knjigo končati ne glede na vse.

Lahko na kratko opišete svoj ustvarjalni proces?

Zelo različno :). Pri Materinski knjižici je bil ustvarjalni proces zelo natempiran in strukturiran, ker sem si kot že omenjeno, morala zelo organizirati čas za pisanje zaradi službe, medtem ko je bilo pri Trpljenju mlade Hane vse bolj lahkotno, bolj umetniško, imela sem več časa za pisanje, več časa za razmišljanje, odkrivanje, raziskovanje. Ta del se mi zdi zelo pomemben, prvi del procesa, ko se ideja rojeva, še preden je karkoli napisanega.

Kako doživljate pogovore z bralci o svoji poeziji, o svojem umetniškem delu? Kako se odzivate na pohvale oboževalcev in kako na morebitne kritike?

Zelo rada se pogovarjam o poeziji in literaturi nasploh in mi je v veselje, da imam veliko kolegov s študija primerjalne književnosti, s katerimi smo ostali v stiku in si nudimo veliko medsebojne podpore pri pisanju, kritikah itd. Prijetni so mi pogovori, ampak nerada preveč govorim o svojem delu, ker se mi potem zdi, da ponujam lastne razlage besedila, kar pa ni razlog, da napišem knjigo. Pomembno mi je, da se bralec sam najde v knjigi, da njegov svet prehaja z mojim svetom v besedilu.

Zdaj bi se odmaknili od Materinske knjižice in se posvetili tudi vašemu delu na drugih področjih. Septembra 2019 ste v okviru Festivala performansa Slovenskega mladinskega gledališča na Novi pošti v Ljubljani "Spreminjanje sovražnega govora v umetnost" skupaj z Niko Švab pripravili projekt "Ljubo doma, kdor ga ima". Nam lahko poveste kaj več o tem? Je mogoče kje prebrati besedilo?

To je bil projekt, pri katerem smo se z akcijskimi performansi odzvali na sovražni govor na spletu, ki je bil fokusiran na umetnike in umetnice oziroma umetniško delo. Z Niko Švab sva naredili performans na temo stanovanjske problematike, kjer sva star ladijski kontejner preuredili v stanovanje oziroma v rezidenco za bivanje.

Omenjali smo tudi že vaši drugi pesniški zbirki, Trpljenje mlade Hane in Neke noči neke deklice nekje umirajo. Z njima smo se v sklopu seminarja ukvarjali tako, da smo ju primerjali z Materinsko knjižico. Koliko se vam zdi, da je med vsemi vašimi deli podobnosti? Tudi v Trpljenju mlade Hane obravnavate več tabu tem, zbirko pa zelo avtobiografsko zaokrožite. Lahko poveste kaj o nastanku zbirke?

Ja, nekako se mi zdi, da so moja dela precej povezana, kljub temu da moj namen sprva ni bil tak, ampak so se dela nekako spontano povezala, kot tudi npr. Neke noči neke deklice. Ustvaranje Trpljenja mlade Hane je bil zares lep proces pisanja, v prvem letniku študija primerjalne književnosti. Takrat se mi je zdelo, kot da se luščijo neke plasti, kot recimo pri čebuli. Zdi se mi, da takega procesa danes ne bi znala več imeti, ampak je takrat nastal predvsem iz jeze in upora, proti svetu, ki ga nisem razumela in ga tudi morda nisem želela razumeti kot 21 letnica. Sistem se mi je zdel zelo patriarhalen, rigiden, redkokdaj sem prebrala kakšen tekst, ki bi me navdušil ali spodbudil, svet mi je bil tuj. Tudi kot avtorica nisem čisto vedela, kako zavzeti svoj prostor v svetu. Hana je bila super lik, ki mi je pomagal pri prevpraševanju najrazličnejših tem, s katerimi smo se jaz in tudi del naše generacije veliko ukvarjali.

Neke noči neke deklice nekje umirajo je zanimiva in inovativna zbirka koreopoezije. Tudi sami ste se raziskovali žanr koreopesmi. Lahko poveste kaj več o tem? Kaj vas je navdihnilo? Kako je potekal ustvarjalni proces od povoda za pisanje do uprizoritve? Ste se ob pripravljanju poezije za uprizoritev soočali s kakšnimi težavami?

Koreopesem sem odkrila po naključju in potem to začela raziskovati v svoji diplomski nalogi na Oddelku za primerjalno književnost, temu pa je sledil tudi znanstveni članek v reviji Amfiteater in moj poskus pisanja prve koreopesmi. Pri uprizoritvi v Lutkovnem gledališču v Mariboru sem sodelovala s koreografinjo Mojco Kasjak in štirimi mladimi plesalkami, kjer sem del besedila morala prilagodit in tudi skrajšati ob postavitvi na oder.

Naj bo zadnje vprašanje slajše in lahkotnejše. Ali vam je katera od vaših pesmi/delov besedila še posebej pri srcu? Zakaj?

Od vseh mi je najljubša Hana in poezija, ker jo še vedno najraje prebiram na branjih in se čudim temu, da sem pri 21 letih imela pogum nekaj takega zapisati, ter zadnji del Materinske knjižnice, kjer je pokop nerojenega otroka.

Katji Gorečan se iskreno zahvaljujemo za odgovore na zastavljena vprašanja. Z njimi je vsekakor oplemenitila naše obravnavanje njenega romana Materinska knjižica in nam ponudila edinstveni uvid v njeno življenje in delo. Hkrati se ji zahvaljujemo tudi za to, ker s svojim delom sveti luč na tisto, od česar večina svoj pogled odvrača. V prihodnosti ji želimo veliko sreče in uspehov, predvsem pa poguma, ki je nujno potreben, ob rušenju tako velikih tabujev.

Uredila Anabel Zugan.

V petek, 5. 5. 2023, smo pri Didaktiki književnosti 1 (nosilka red. prof. dr. Alenka Žbogar) gostili Ljiljano Mićović Struger, profesorico slovenščine na OŠ Janka Glazerja Ruše in svetovalko Zavoda RS za šolstvo, prejemnico priznanja Blaža Kumerdeja za razvijanje in uvajanje posodobitev v pedagoško prakso. Predavala nam je na temo Formativno spremljanje pri pouku slovenščine v osnovni šoli - iz teorije v prakso. 

Študenti in študentke slovenistike smo se na pobudo profesorice Mateje Pezdirc Bartol s kolegi z drugih programov, s katerimi nas druži izbirni predmet Dramsko besedilo, udeležili Dneva nominirancev za Grumovo nagrado v novih prostorih AGRFT. Študenti in študentke igre tam pod vodstvom mentorjev in mentoric na predvečer podelitve nagrade Slavka Gruma v okviru Tedna slovenske drame že tradicionalno predstavljajo nominirana besedila. Poleg utemeljitev žirije so nam bile predočene tudi izvirne interpretacije odlomkov besedil. Te so nam poleg vsebinske in oblikovne narave dram nakazale tudi možne dramaturške posege v besedila, kot so jih brali študenti. Za nagrado za najboljše novo slovensko dramsko besedilo so se letos potegovali teksti Katarine Morano Kako je padlo drevo, ki smo ga s kolegi v ljubljanski Drami spoznali že nekaj dni prej, Anje Novak Anjute Tekst telesa, Nine Kuclar Stiković deklici, Matjaža Zupančiča Te igre bo konec in Roka Gregorja Vilčnika rokgre Meja. Interpretacijam je sledil pogovor z avtorji, pri katerem je bila poudarjena tudi vloga občinstva, saj je, kot je zapisano v vabilu, namen dogodka »ustvarjati prostor za dialoško preizpraševanje stanja izvirne dramatike v slovenskem gledališkem prostoru, njenega uprizarjanja, interpretacije in razvoja.« S kolegi smo na dogodku začutili utrip Tedna slovenske drame, ob prihodu domov pa smo se hitro lotili branja.

Julijana Zupanič

Študentke in študentje Oddelka za slovenistiko smo si skupaj s prof. dr. Matejo Pezdirc Bartol 3. 4. 2023 v SNG Drama Ljubljana ogledali uprizoritev dramskega besedila Katarine Morano Kako je padlo drevo, ki je bilo letos nominirano za Grumovo nagrado. Predstava v režiji Žige Divjaka je z odlično igralsko zasedbo ponudila zgodbo vsakdana družine, ki pod pritiskom neskončnih opravil ne najde časa zase, kaj šele za pokop psa Reksija. Vrhunsko izpeljana igra, ki je požela velik aplavz, nam je po koncu v premislek pustila kar nekaj vprašanj o svetu in posamezniku, hkrati pa je bila to lepa dramska izkušnja, ki smo je študentje vedno veseli.

Maja Lukan

Tudi po 14 dneh v meni še vedno odzvanja bobnenje predstave, bila sem ganjena in pretresena. Žigi Divjaku in Katarini Morano je skupaj z izjemno igralsko zasedbo uspelo narediti posnetek časa, v katerem živim. Časa, kjer so notranji boji hudi, pa vendar edinstveni. Časa, v katerem ni jasno, kdaj boj posameznika postane boj družbe. Časa bobnenja, časa nenavadne empatije, ki jo začutim, ko se mi zdi, da tudi sama sedim za kompletom bobnov in udarjam v ritmu zgodb, ki se odvijajo okrog mene.

Mija Kramar

Poročilo z dogodka v okviru Leta jezikov na FF

Oddelek za slovenistiko

Koordinatorica: prof. dr. Vera Smole

Izvajalki: prof. dr. Vera Smole in prof. dr. Irena Orel s študenti

Slikovito izražanje (frazemi, pregovori, reki) v domačem govoru Maksa Pleteršnika

Pod tem naslovom je v četrtek, 16. 3. 2023, od 10.15 do 12.30 v Kulturni dvorani pri OŠ Pišece potekala predstavitev rezultatov narečne raziskave v bizeljskih govorih iz Pišec in okolice. Predstavitev so po pozdravnih nagovorih tamkajšnjih organizatorjev dogodka predsednika Društva Pleteršnikova domačija Pišece Martina Dušiča in ravnateljice Osnovne šola Maksa Pleteršnika Pišece Nuške Ogorevc in po kratkem kulturnem programu šolske folklorne skupine opravili mentorici prof. dr. Vera Smole in prof. dr. Irena Orel s študenti: Eriko Kum, Jano Habjanič, Aleksom Birsa Jogan in Ano Šintler, ki so pri raziskavi sodelovali. Predstavitev je potekala, kot smo si jo zamislili: interaktivno in v veliko zadovoljstvo nastopajočih in udeležencev, med katerimi so bile tudi zadnji trije razredi osnovne šole v Pišecah. Vsi smo tudi zelo veseli lične publikacije z naslovom Slikovito izražanje v domačem govoru Maksa Pleteršnika (pregovori, frazemi, nekonvencionalne replike in zanimivejša leksika v Pišecah in okolici), ki bo ostala kot materialni dokaz našega dela in srečanja. Publikacijo sta uredili mentorici, soavtorstvo pa pripada še 14 študentom Jezikoslovnega magistrskega seminarja slovenistike v zimskem študijskem letu 2022/23.

Prireditev je potekala v okviru dogodkov v Letu jezikov FF in tudi v letu Maksa Pleteršnika (1840-1923), saj letos mineva 100 let od smrti tega velikega slovaropisca in pedagoga (in še marsikaj), kateremu bo posvečeno še več dogodkov.

Včeraj se je v Knjižnici Brežice po enem mesecu zaključila postavitev razstave o Franu Ramovšu, ki je bil tudi eden od dogodkov v Letu jezikov FF in hkrati povezan z dogajanji v Občini Brežice v Pleteršnikovem letu.

V torek, 10. januarja 2023, smo si ogledali dokumentarni film o Milanu Vincetiču z naslovom Jaz sem mravljišče drobnih smrti. Prireditev sta organizirala Slavistično društvo Prekmurja, Prlekije in Porablja ter Oddelek za slovenistiko FF v Ljubljani. Po filmu smo spoznali še knjigo njegovih neobjavljenih zgodnjih in zadnjih pesmi z naslovom Postile. 

Dokumentarni film o Milanu Vincetiču (50 min.) je po scenariju Štefana Kardoša režiral in posnel Jože Glažar; v njem Vincetičevo raznoliko besedno ustvarjalnost in njegov človeški obraz predstavljajo sorodniki, prijatelji in literarni sopotniki, filmsko pripoved o njem pa s tematskimi vprašanji zaokrožuje Ksenija Horvat.

V knjigi so zbrane doslej neobjavljene pesmi Milana Vincetiča iz zgodnjega ustvarjalnega obdobja in iz literarne zapuščine. Vincetičevo pesniško besedo spremlja govorica likovnih podob akad. slikarjev Aleksandra Červeka in Mirka Rajnarja; knjigo zaključuje celovita bibliografija Vincetičevih del in spremna beseda Francija Justa o njegovem besednem ustvarjanju. Dogodek je spremljala tudi RTV, na spodnji povezavi si lahko ogledate kratek prispevek.

Alojzija Zupan Sosič

Vzrok za enodnevno frazeološko srečanje slovenskih in hrvaških (predvsem zagrebških) frazeologov je bila dvoletna prekinitev neposrednih medsebojnih stikov zaradi pandemije. Čeprav smo v tem času mnogi frazeologi, tako s slovenske kot tudi hrvaške strani, sodelovali na srečanju slovanskih frazeologov Slavofraz (29–30. novembra 2021 v Belorusiji, Univerza v Gomelju), ki je potekalo seveda preko Zooma, čeprav je v Zagrebu med tem časom izšel zbornik v čast prof. dr. Željki Fink Arsovski Šareni filološki stručak, pri katerem smo sodelovali tudi slovenski frazeologi, smo se v oktobru 2022, ko smo se v Zagrebu nekateri tudi udeležili tiskovne konference ob njegovem izidu, odločili, da je čas, da pregledamo, kje smo slovenski in hrvaški frazeologi v aktualnem času in kje je frazeologija kot jezikoslovna veda danes (pregled del v zadnjih nekaj

letih – dobili smo pregled nemške, španske in italijanske frazeologije). Zaradi dobrega poznavanja frazeologije na Hrvaškem smo se tudi zavedali, da imajo odlično bibliografijo hrvaške frazeologije, to je bila dodatna in posebej izpostavljena tema, saj je v interesu celotne slovenistike, da končno dobimo tudi podroben pregled bibliografije slovenske frazeologije.

Zato smo pripravili delovno srečanje s poudarkom na delovno, saj nismo imeli v načrtu nikakršne javne objave. Na srečanje smo osebno vabili vsega skupaj 30 frazeologinj in frazeologov, prijavilo se jih je 31 (gl. Program delovnega srečanja). Tematsko je bilo delo razdeljeno takole: 1. Metode, pristopi, pregledi; 2. Frazeologija v slovarjih, 3. Druge aktualne frazeološke raziskave in 4. Poučevanje in učenje frazeologije. Hrvaška frazeologija je imela, kot rečeno, še dodatno temo, to je bibliografija hrvaške frazeologije (ki je slovenistika nima). Med nastopajočimi, tako s slovenske kot hrvaške strani, so bili tudi narečni frazeologi.

Imeli smo 25 prispevkov, zagrebški kolegi 9, slovenski 16, in eno pravo diskusijo – za drugo je žal zmanjkalo časa, ker smo morali zapustiti predavalnico, a strokovna diskusija se je vsaj deloma nadaljevala še ob kosilu v Šestici.

Kot rečeno, objava ni bila v načrtu, a po vseh prispevkih se nam je zdelo preprosto škoda, da tako dober pregled trenutnega stanja frazeologije v Sloveniji, na Hrvaškem in tudi v treh drugih evropskih jezikoslovjih, smo se odločili, da bomo na spletni strani Oddelka za slovenistiko vsebino objavili v obliki, kakor smo jo predstavili na srečanju samem, tj. v obliki ppt-jev, do katerih dostopate s klikom na naslov prispevka v programu, in abstrakti, ki smo jih pripravili že za srečanje.

Prof. dr. Erika Kržišnik

Fotodokumentacijo pa si lahko ogledate tukaj 

V ponedeljek, 20. 12. 2022, smo si študentke in študentje v organizaciji profesorice Alojzije Zupan Sosič ogledali razstavo Z neba v nebo v Mestni galeriji Ljubljana. Med nadrealistično-fantastičnimi umetninami, ki so nastale v sodelovanju Mitja Ficka in Marka Jakšeta, nas je popeljal Mitja Ficko ter nam razložil ustvarjalni proces in tehniko. Razstava, ki s svojevrstno kombinacijo dveh umetnikov ter sopostavljanjem živega in neživega briše meje med tukaj in zdaj, med jazom in Drugim — konec koncev tudi med potezami enega in drugega umetnika — nas nagovarja, da podobam pustimo vstopati v prostor, pri tem pa prevprašujemo meje sebe in sveta. Tako je Mitja Ficko likovno umetnost zaradi odprtih interpretacijskih polj, metaforičnosti in variiranja motivov sopostavil z jezikom poezije. Kot takšna zahteva svoj čas in kontemplativnost gledalca, zato nas njun zgoščen likovni jezik vabi, da ga izkusimo (čim) večkrat.

Razstavo si lahko ogledate še do 12. 2. 2023.

Eva Ule in Lana Krmelj, študentki

V sredo, 30. novembra 2022, je v predavalnici 15 na Filozofski fakulteti v Ljubljani potekalo prvo srečanje alumnov.

Tema srečanja je bilo lektoriranje, s katerim so se študenti ukvarjali pri projektu Razvijanje veščin za uspešno lektoriranje in urejanje besedil. Pri projektu so sodelovale alumne Oddelka za slovenistiko: Petra Pučnik (Izobraževalne storitve), Anja Miklavčič (Lepopisnica) in Andreja Šeško (Dnevnik, družba medijskih vsebin).

Na srečanju smo znanje o lektoriranju nadgradili s predstavitvami Lektorskega društva Slovenije (predsednica Kristina Pučnik), Oddelka za prevajanje in lektoriranje TV Slovenija (lektorica in prevajalka Darinka Koderman Patačko) in Založbe Mladinska knjiga (urednica prevodnega leposlovja Nataša Müller).

Srečanje je pripravil Klub alumnov na Oddelku za slovenistiko, ki je eden od klubov Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Člani kluba alumnov lahko postanejo študenti 3. letnika na 1. stopnji in vsi, ki so na Oddelku za slovenistiko končali študij na kateri koli stopnji.

Saška Štumberger, predsednica Kluba alumnov na Oddelku za slovenistiko FF UL

V torek, 15. novembra 2022, se je odvil najpomembnejši dogodek za sloveniste prvega letnika – brucovanje. Tradicionalni sprejem nove generacije se je ponovno dogajal v večernih urah v prostorih bara Foerster. Tutorji smo z zadostno mero dobre volje in (svežih) idej uspeli program, v katerega je bilo vključenih šest zanimivih in humornih nalog, slovenistična zaprisega in podelitev diplom, izpeljati v približno dveh urah. Razveselili smo se, da se je dogodka udeležilo tudi nekaj profesorjev, kar je dodatno popestrilo dogajanje.

Podobno kot v preteklih letih so se bruci razdelili v štiri skupine in se pomerili v zabavnem jezikovno-literarnem kvizu, pantomimi na tematiko študentskega življenja in ustvarili krasne portrete profesorjev. Sledilo je preverjanje njihovega geografskega znanja, ko so na zemljevidu Slovenije poiskali rojstne kraje naših literatov, jezikoslovcev in profesorjev, zabavali so se tudi ob iskanju identitet spojenih obrazov književnikov in profesorjev, za končno preizkušnjo pa napisali prav posebno pesem.

Člani skupin so med seboj odlično sodelovali in na več področjih krepko presegli pričakovanja. Da so študiju slovenistike zares predani, so bruci dokazali tekom dogodka, piko na i pa je dodala slovenistična zaprisega, s katero so postali polnopravni člani Oddelka za slovenistiko. V letošnjem študijskem letu si je torej kar 19 brucev in bruck prislužilo svečani naziv: kolega oziroma kolegica.

Maja Günther, tutorka

 

Do petka, 14. 10. 2022, bo v avli FF na ogled razstava o Franu Ramovšu, katere odprtje je bilo v torek, 20. 9. 2022, ob 18. uri. O zaslugah Frana Ramovša za univerzo je spregovoril rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Gregor Majdič, za Filozofsko fakulteto dekanja prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar, za Oddelek za slovenistiko predstojnica prof. dr. Mateja Pezdirc Bartol, ki je poudarila še druge vzporedne dejavnosti za promocijo oddelka pri dijakih. Izreden obseg in dopolnjevanje Ramovševe bibliografije je predstavila upokojena knjižničarka Anka Sollner Perdih in napovedala izid v Slavistični reviji. Razstavo sta predstavili njeni vsebinski avtorici, prof. dr. Vera Smole, ki je bila tudi organizatorica dogodka, ter dr. Karmen Kenda-Jež z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Pri zbiranju gradiva za vitrine so sodelovale knjižničarke Oddelka za slovenistiko in Oddelka za slavistiko, razstavo pa postavili Andreja Puc in Anka Polajnar, pri plakatnem gradivu pa je bila v veliko pomoč inštitutska knjižničarka Alenka Porenta.  

Odprtje razstave je bil eden od dogodkov v sklopu prireditev, poimenovanih Ramovšev teden, s katerim so se Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Univerza v Ljubljani, predvsem pa Oddelek za slovenistiko FF, želeli pokloniti svojemu glavnemu ustanovitelju.  

Ob razstavi na Oddelku za slovenistiko od 19. 9. do 30. 9. v sklopu promocije študija slovenistike na FF UL potekajo različne delavnice in predstavitve projektov Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik ter dosežkov naših študentov in študentk. 

prof. dr. Vera Smole 

V ponedeljek, 16. maja 2021, ob 14.40 smo študentje prve stopnje v okviru predmeta Mladinska književnost organizirali pogovor z vsestranskim in izjemno plodovitim kulturnim ustvarjalcem Vinkom Möderndorferjem. Čeprav smo se srečali v spletnem okolju Zoom, se je zdelo, da to ni bilo niti malo moteče. Po uvodnem nagovoru nosilke predmeta prof. dr. Mateje Pezdirc Bartol smo ustvarili prijetno in sproščeno klepetalnico, v kateri nam je naš gost povedal marsikaj o svojem pisateljevanju, pesništvu, dramatiki, esejistiki, pa tudi o delovanju in vizijah na področju gledališča, radia, filma in televizije. Morda smo se nekoliko več pogovarjali o njegovem z literarno nagrado desetnica nagrajenem mladinskem romanu Kit na plaži, ki tematizira drugačnost in smo ga obravnavali v sklopu seminarja pri predmetu; avtor je ob tem poudaril, da se mu zdi pisanje mladinske proze velika odgovornost, saj mora biti delo napisano tako zanimivo, da po njem posegajo bralci vseh starosti, pri čemer se mora pisatelj zavedati čustvene starosti svojih literarnih junakov. Spregovorili smo še o položaju umetnika v sodobni družbi in tudi o tem, kako nanj osebno vpliva trenutna situacija, ko nas izredne razmere omejujejo na vse mogoče načine, predvsem pa onemogočajo normalno medosebno interakcijo, posledično tudi pretok kulturne ustvarjalnosti.

V nadvse zanimivem pogovoru nas je gospod Möderndorfer verjetno iz svoje delovne sobe (množica knjig za njegovim hrbtom je prav gledališko ustvarila podobo kreativne atmosfere, ki ji ni videti konca) za čarobno uro in pol povabil v svoj svet – svet senzibilnega umetnika in odločnega zagovornika demokratične in pravične družbe, ki se zaveda, svoje stališče pa brez dlake na jeziku kadarkoli pove v javnosti, da je umetnost tista, ki vedno je in vedno bo presegla politiko.

Ob koncu je povedal še, da je bil našega povabila zelo vesel in da nas bo z veseljem obiskal še ob kateri drugi priložnosti. Za čudovit klepet, ki nam bo vsem prisotnim gotovo ostal v spominu, smo mu zelo hvaležni, obenem pa mu želimo še veliko ustvarjalnih idej in njihovih uresničitev.

Anica Horvat

V sredo, 5. maja 2021, ob 18.30 smo si študentje prve in druge stopnje ogledali e-razstavo Prostor v prostoru, preko katere nas je, na povabilo red. prof. dr. Mateje Pezdirc Bartol,  vodila avtorica razstave, umetnostna zgodovinarka mag. Ana Kocjančič. Razstava je bila sicer prvotno na ogled v Narodni galeriji v Ljubljani, zaradi trenutnih razmer pa smo imeli tovrsten privilegij, da smo si jo lahko preko Zooma ogledali kar iz domačih naslonjačev.

Razstava ponuja pregled slovenske scenografije od samih začetkov razvoja pa vse do leta 1991. Imeli smo si priložnost ogledati številne scenske osnutke in opazovati njihov razvoj, predstavljene so nam bile makete, skice, načrti in fotografije različnih odrskih postavitev, ki so odražale raznovrstne stile in sočasne inovacije. Spoznali smo stvaritve mnogih znanih slovenskih scenografov, kot so Avgust Černigoj, Bojan Stupica, Osip Šest, Ivan Vavpotič, Meta Hočevar in še številni drugi. Predstavljeni so nam bili različni koncepti oblikovanja prostora, od zelo realističnih do najbolj abstraktnih, od klasičnih dvodimenzionalnih kulis preko škatlastega prostora do točke v razvoju, ko je dogajanje celo preraslo odrski okvir, preseglo t. i. »četrto steno« in oder razširilo do neslutenih razsežnosti.

Razstava je bila brez dvoma izjemno zanimiva, atraktivna, avtorica razstave nam je naslikala jasen lok razvoja slovenske scenografije, hkrati pa z nami delila številne zanimivosti, posebnosti, ki jih je odkrila pri raziskovanju izbrane tematike. Sama razstava pa ni zajemala le gledališkega vidika, ampak je le-tega izvrstno prepletla z likovnim, umetnostnozgodovinskim in drugimi pogledi, kar jo je še dodatno popestrilo in razgibalo.

Vsi tisti, ki ste voden ogled po e-razstavi zamudili ali bi si želeli predstavljeno ponovno ogledati, lahko to storite na tej povezavi. 

V torek, 15. decembra, so študentje pripravili še literarni in glasbeni večer, na Zoomu pa je bilo kmalu več kot 150 pravokotnikov. Večer v Gallusovi dvorani, pardon, iz domačega fotelja je povezoval Andraž Stevanovski, ki je tudi pripravil povezovalni program. 12 študentk in študentov je prebralo svoja dela, pesmi, ki so jim pri srcu, pa so z nami delile tudi štiri profesorice. Nejc Praznik nam je ob kitari pričaral poletje, Marko Stabej pa se je ob klaviaturah melanholično spraševal o vremenu in smislu. Lucija Mirkac je zapela eno tako žmohtno – avtorsko narečno namreč, Mateja Pezdirc Bartol pa je na klavirju v domove pričarali pravi ples v maskah. Andrej Rozman – Roza, skrivni gost večera, ki je svoje bistroumne in kritične pesmi z nami delil že prej, je druženje sklenil z vrsticami, da »sovraštvo je huda bolezen«. No, med slovenisti in slovenistkami je bila tokrat »samo ljubezen, eno in edino upanje«, da se bomo kmalu lahko tako družili tudi v živo.

Fotografije

V četrtek, 27. februarja 2020, smo se študenti predmeta Sodobni slovenski roman zbrali pred Filozosko fakulteto in se pod vodstvom red. prof. dr. Alojzije Zupan Sosič namenili na enourno sled slovenskim ustvarjalcem po Ljubljani. Po prečkanju dveh prehodov za pešče smo se ustavili pri Križankah, kjer se nahaja spominska plošča Srečku Kosovelu in nadaljevali pot proti Križevniški ulici, kjer so v preteklih letih v spomin omenjenemu piscu potekali literarni maratoni. V isti stavbi je nekdaj živela tudi Luiza Pesjak. Spustili smo se proti Ljubljanici in se zaustavili pri hiši št. 10, nekdanjem domu avtorja črtic, novel in povesti, Ivana Tavčarja. Obudili smo pomen mecena Žige Zoisa in čez most nadaljevali pot do Rožne ulice 5, kjer smo se z recitiranjem Vrbe spominjali Franceta Prešerna. Ozke ljubljanske ulice so nas vodile do stavbe, kjer je živel Lojze Kovačič, in zatem do Schweigerjeve hiše, koder stoji portret Lili Novy. Mimo skoraj neopazne talne plošče, ki govori o protireformacijskem požigu knjig smo se sprehodili do Trubarjeve hiše, središča umetnosti in kulture. Na »Prešercu« smo pred spomenikom nekoliko postali v ponos, da v središču glavnega slovenskega mesta stoji kip literarnega umetnika in ne vojskovodje ali vladarja. Naš sprehod po sončnem mestu smo sklenili na Kongresnem trgu 5, pred bivališem Ivana Cankarja in odšli vsak svojo pot. Tovrstnih potepanj v okviru študija bi lahko bilo več, saj na tak način študentje zares spoznamo ustvarjalce, ki so naš jezik utemeljevali in razkošno razvijali.

Anuška Zakonjšek

V torek, 7. 1. 2020, smo se slušatelji predmeta Sodobni slovenski roman udeležili vodstva po kiparski razstavi Jiřija Bezlaja v Mestni galeriji Ljubljana. Kljub začetni skepsi, ki običajno spremlja povabila na razstave sodobne umetnosti (sploh če je minimalistično naslovljena kar po kiparskem materialu – Kamen) smo bili na koncu nad videnim pozitivno presenečeni. Po umetnikovih delih nas je vodil dr. Sarival Sosič.

Če smo lahko pred slabima dvema letoma brali članke, naslovljene kot »devet razlogov, zakaj si Bezlajev Evangelij za pitbule ne zasluži zlate hruške« pa bi lahko iz zbranih vtisov kolegov in kolegic napisali članek o desetih razlogih, zakaj je Bezlajeva razstava vredna ogleda, čeprav smo se na razstavi seznanili tudi s polemiko ob postavitvi njegovega »akta brez glave« na naši fakulteti leta 2002. Sprehod po avtorjevem štiridesetletnem ustvarjanju nas je peljal mimo vsebinsko in materialno raznolikih plastik, od izklesanih stopal, preko družbenokritičnega mrčesa-umetnika, do antične motivike kiklopov in Favnovim popoldnevom. Razstavo odlikuje zelo dodelana postavitev, ki ji je avtor posvetil nemalo časa. Domiselna se nam je zdela tudi prezentacija nekaterih del na podlagi iz prsti, peska in prisotnost vode.   

Urh Ferlež

V sredo, 18. 12. 2019, sem se v sklopu predmeta Literarna interpretacija odzvala nadvse prijetnemu povabilu nosilke predmeta red. prof. dr. Alojzije Zupan Sosič in kolegicam_om predstavila svoj pesniški prvenec roko razje, ki je jeseni 2019 izšel pri založbi Škuc (zbirka Lambda). Po prednovoletnem literarnem večeru ‒ ki je skušal v monodramski formi lastnoročno izpriditi nekatere konvencije, vezane na predstavitve knjig, s hkratnim prestopanjem in parazitiranjem na žanru, pri čemer je svojo vsebino vezal na postprodukcijsko fazo pisanja, na vse, kar sodi k avtorefleksiji v (avto)upodobitvi ‒ je sledila interpretacija izbranih pesniških tekstov, v katero so se aktivno vključile_i kolegice_i. Tovrstna povabila so dragocena, ker pomenijo ne le spodbudo in možnost predstavitve lastnega dela, temveč predvsem možnost soočenja različnih interpretativnih pogledov kolegic_ov, kar je redka priložnost, za katero se zahvaljujem vsem, ki so se je udeležili_e.

Vesna Liponik, študentka 2. letnika podiplomskega študija primerjalne književnost in literarne teorije ter slovenistike

Študentke in študentje slovenistike smo si v sklopu predmetov, katerih nosilka je red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič, v torek, 12. 3. 2019, ogledali likovno razstavo Pod rdečo zvezdo v Mestni galeriji Ljubljana. Razstava Iztoka Sitarja, enega vodilnih avtorjev angažiranega stripa v Sloveniji, je najobsežnejši pregled njegovega stripovskega delovanja, ki je v petintridesetih letih ustvarjanja uspel povzdigniti strip na pomembno mesto v našem kulturnem prostoru. Njegova prepoznavna risba običajno kritično izrisuje osebne odzive na sodobno družbeno dogajanje v svetu in pri nas.

Kustos razstave, dr. Sarival Sosič, nas je zelo predano in na zanimiv način popeljal mimo sten, na katerih so se razprostirali Sitarjevi angažirani stripi. Ponovno smo ugotovili, da je v umetnosti dovoljeno skoraj vse. Hkrati pa smo ugotovili, da ima strip, na žalost, dostikrat podcenjen status in (pre)slabo recepcijo. No misliva, da je z našim ogledom pridobil kakšnega recipienta več. Nama pa je bilo najbolj zanimivo ravno to, kako in kaj je predstavljeno v stripih. Zanimiva je bila tudi diskusija na predavanju, kjer so se mnenja kresala v zvezi s tem, kako je v Sitarjevih stripih predstavljena Cerkev (ne vera), kaj je javna oseba, kaj je zasebni del življena itd.

Ana Cotič in Andraž Stevanovski, študentka in študent 3. letnika slovenistike na ljubljanski Filozofski fakulteti

V sredo, 28. 11. 2018, smo ob 10.30 v predavalnici št. 2 na Oddelku za slovenistiko v sodelovanju z Oddelkom za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko Pedagoške fakultete  pri predmetu Fonetika in fonologija slovenskega knjižnega jezika gostili profesorja dr. Josepha P. Stembergerja (Department of Linguistics) in profesorico dr. Barbaro May Bernhardt (School of Audiology and Speech Sciences) z ugledne kanadske univerze University of British Columbia.

Po uvodnem pozdravu doc. dr. Damjane Kogovšek (Pedagoška fakulteta) in izr. prof. dr. Hotimirja Tivadarja je dr. Joseph P. Stemberger v slovenskem jeziku predstavil nelinearno oz. večlinearno fonologijo v kontekstu razvoja otroškega govora. Nelinearna fonologija je nadpomenka za različne fonološke teorije, ki nadgrajujejo in dopolnjujejo segmentno raven fonologije, kot jo opisuje generativna fonologija, in sicer z obravnavo zloga, stopice, prozodične besede, naglasa itd. Na kratko je bila predstavljena teorija avtosegmentalne fonologije, lastnostne geometrije in fonologije zloga, nato pa so bili pristopi nelinearne fonologije aplicirani na realne slovenske in angleške primere, ki jih srečamo pri razvoju otroškega govora. Omenjene teorije se v praksi izkažejo za zelo uporabne pri delu logopedov.

V drugem predavanju pa je dr. Barbara May Bernhardt predstavila klinično logopedsko aplikacijo nelinearne fonologije pri delu z otroki. Poudarila je, da pri logopedskem delu ne smemo iskati napak pri otroškem govoru, temveč moramo izhajati iz otrokovih fonoloških zmožnosti in te nadgrajevati. Cilj raziskav je določiti otrokovo fonološko zmožnost v njegovem maternem jeziku pri določeni starosti ter to znanje uporabiti za ugotavljanje, kateri otroci pri določeni starosti potrebujejo pomoč logopeda in odraslih pri razvoju govora. V okviru njihovega projekta raziskujejo tudi slovenščino (dr. Martina Ozbič) in pripravljajo seznam besed in krajših povedi, s pomočjo katerih lahko pri posameznem otroku določimo, ali ta potrebuje pomoč logopeda. Gradiva so dostopna na spletni strani: http://phonodevelopment.sites.olt.ubc.ca/practice-units/slovene/.

Profesorja želita s tovrstnimi raziskavami oz. analizami ugotoviti in definirati sistem fonološkega razvoja, globalno in specifično za posamezni jezik. Praktično pa to pomeni možnost za razvoj učinkovitega instrumentarija in uporabnega diagnostičnega sredstva za ugotavljanje fonoloških spretnosti kot kazalcev bodočega govornega razvoja.

V ponedeljek 28. maja smo se študentke in študentje slovenistike odpravili na prav poseben sprehod po Ljubljani. Pod vodstvom red. prof. dr. Alojzije Zupan Sosič smo si ogledali pomembne točke, kjer so živeli in ustvarjali naši najpomembnejši literati. Sprehajali smo se poteh Srečka Kosovela, Ivana Tavčarja, Žige Zoisa, Franceta Prešerna, Ivana Cankarja in drugih. Pot so popestrila branja in recitiranja njihovih mojstrovin. Ob tej priložnosti bi se radi profesorici zahvalili za vložen trud in čas, ki ga je namenila organizaciji.

V četrtek, 22. 3. 2018, ob 19.00 smo si študentke in študenti slovenistike ogledali predstavo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski v Slovenskem mladinskem gledališču. Predstavo je režiral Vito Taufer, ki je Cankarjevo farso na inovativen način »spremenil« v črno komedijo in univerzalno, brezčasno pravljico ter hkrati nesramen in neotesan buffo. Po predstavi so se z nami pogovarjali igralci Blaž Šef, Uroš Kaurin, Matija Vastl, Dario Varga in igralka Janja Majzelj. Ogled predstave sta organizirali red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič in izr. prof. dr. Mateja Pezdirc Bartol.  

V torek, 6. 3. 2018, smo si študentke in študenti slovenistike v Mestni galeriji Ljubljana

ogledali likovno razstavo Zgoščevanje. Razstava, znotraj katere se s svojimi deli predstavlja

osem slovenskih akademskih kipark in kiparjev (Polona Demšar, Aleksandra Saška Gruden,

Zoran Srdić Janežič, Anže Jurkovšek, Spiro Mason, Mojca Smerdu, Jožef Vrščaj, Tomaž

Zarifa), široko temo nagovarja s skulpturami, ki z različnimi materiali, velikostjo, barvami in

edinstvenimi slogi prevprašujejo naravo, živali in človeštvo. Slednjega pa postavlja tudi v

odnos do narave in živali ter ne nazadnje do samega sebe. Po razstavi sta nas vodila kipar

Zoran Srdić Janežič in kustos te razstave, dr. Sarival Sosič. Ogled razstave je organizirala red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič.

Na Besedni postaji v sredo, 8. novembra 2017, ob 17.00 uri (Modra soba/5. nad. FF) Alojzija Zupan Sosič, Teorija pripovedi (založba Litera, 2017).

Vsi radi pripovedujemo, poslušamo, gledamo ali beremo različne pripovedi. Da bi jih lažje brali, razumeli in razlagali, lahko pa tudi pripovedovali in pisali, bo poskrbela znanstvena monografija Teorija pripovedi (založba Litera) avtorice Alojzije Zupan Sosič, redne profesorice na Oddelku za slovenistiko FF v Ljubljani. Njena knjiga je zasnovana kot križanec med znanstveno monografijo, strokovnim priročnikom in geslovnikom, združuje pa pregled glavnih konceptov, ki so v rabi pri analizi in interpretaciji pripovedi, kot tudi prikaz metodoloških usmeritev, znotraj katerih so se ti koncepti razvili. Kako je knjiga urejena in kaj vse še ponuja, pa boste izvedeli na pogovoru z avtorico. (Slovlit 28. okt. 2017)

Fotografiji s predstavitve knjige Teorija pripovedi Alojzije Zupan Sosič 8. 11. 2017 v nabito polni Modri sobi FF je poslala Maja Ličen, zadnjo je posnel Matjaž Rebolj. Posnetek pogovora na Youtubu.

Na slavnostni seji Študentskega sveta Filozofske fakultete v ponedeljek 6. novembra ob 15:00 v Modri sobi Filozofske fakultete bosta med drugimi dobili priznanje za nadpovprečno pedagoško delo

Alojzija Zupan Sosič in Andreja Žele, Branka Kotnik pa za nadpovprečno strokovno delo. (Slovlit 5. novembra 2017)

Galerija

Posnetki z ekskurzije so tule.

Ali je telesnost v likovni umetnosti samo slikanje golega telesa? V torek, 21. 3. 2017, smo skupaj spoznali, da je veliko več. V Mestni galeriji v Ljubljani smo si ogledali skupinsko razstavo z naslovom Telesnost in ob vodenem ogledu ugotavljali, da ima telo veliko možnosti izraznosti, telesnost pa je rezultat najraznovrstnejših aktivnosti: po eni strani nastopa telo kot predmet ogledovanja, po drugi pa gre za telo gledalca kot prostor ogledovanja. O naših vtisih in razmišljanjih smo se pogovorili že ob ogledu, bolj natančno pa še na predavanjih in seminarjih isti teden. Razstava Telesnost nadaljuje raziskovanje in razstavljanje slik, fotografij in video umetnosti v sodobni slovenski kulturi na izbrano temo oziroma vsebino v tej galeriji. V sklopu razstave se predstavljajo umetniki: Uroš Abram, Rajko Bizjak, Robert Černelč, Ana Čigon, Jurij Kalan, Tina Kolenik, Samo in Kamila Volčanšek. Našteti umetniki telo in telesnost dojemajo kot gibljivo, likovno gnetljivo in dinamično prisotnost v vsakdanjem življenju, ki jo je treba nenehno opazovati in upodabljati.

Alojzija Zupan Sosič

Spet trte so rodile,

prijat’lji, vince nam sladkó,                                             

ki nam oživlja žile,                                             

srcé razjásni in oko,                                                     

ki utopi                                                   

vse skrbi,                                     

v potrtih prsih up budi. – F. P.

Konferenca v Moskvi — poročilo Bože Krakar Vogel in Vere Smole.

• Program konference s povzetki referatov
• Fotografije s simpozija

Slike z letošnjega popotovanja.

Obetalo se je sončno četrtkovo dopoldne, ko smo se slovenisti in komparativisti v pričakovanju zbrali pred stavbo Filozofske fakultete, da bi se pod vodstvom red. prof. dr. Alojzije Zupan Sosič sprehodili po Ljubljani in jo uzrli z novimi očmi, zavedajoč se njene bogate literarne zgodovine.

Naš prvi postanek so bile Križanke, kjer smo si ogledali vzidano ploščo z reliefom Srečka Kosovela, nato pa smo se zlagoma napotili proti Križevniški ulici, kjer sta nekoč prebivala tako prej omenjeni pesnik kot tudi Luiza Pesjakova. Pot nas je nato vodila do glavne rečne žile v Ljublani, kjer smo naredili postanek zaradi hiše številka 10, v kateri je nekoč prebival Ivan Tavčar. Nato smo se ustavili tudi na Rožni ulici 5, kjer je nekoč prebival France Prešeren. Na tem mestu smo skupaj odrecitrali Vrbo.

Naša naslednja postojanka je bil Stari trg 21, nekdanje prebivališče Lojzeta Kovačiča, ustavili pa smo se tudi ob Schweigerjevi hiši, ki jo še danes krasi bronasto obličje Lili Novy. Naša naslednja postojanka je bil Mestni trg, kjer smo posvetili nekaj minut temnejšemu poglavju zgodovine našega naroda; med tlakovce vdelana talna plošča mimoidočim priča o požiganju knjig, ki se je dogajalo v obdobju protireformacije. Le nekaj metrov naprej smo se ustavili pred Trubarjevo hišo, najstarejšo stavbo v Ljubljani ter znanim centrom kulture in umetnosti, ter namenili nekaj besed Trubarju, Stritarju in Bohoriču, ki so nekoč vsi stanovali na Stritarjevi ulici.

Seveda literarni sprehod ne bi bil popoln, če se ne bi ustavili tudi na Prešernovem trgu in postali pod pesnikom in njegovo muzo, ki ju je Zajec tako veličastno za vedno ujel v kovino. Sprehod smo končali na Kongresnem trgu 5, s Cankarjem in njegovo črtico O človeku, ki je izgubil prepričanje.

Amadea Kovič

Patrizia Raveggi: Fotoreportaža

Kateri zgodovinski romani se dogajajo v Celju, preverimo na Geopediji v sloju Dogajališča zgodovinskih romanov: Ferdo Kočevar, Mlinarjev Janez ali uplemenitba Teharčanov, Fran Detela, Veliki grof, Pegam in Lambergar, Ana Wambrechsamer, Danes grofje celjski in nikdar več itd. Več slik z ekskurzije.

Didaktična katedra na predstavitvi jubilejne številke JiS, posvečene Boži Krakar Vogel 18. nov. 2015.

Galerija

Fotogalerija

Fotoreportaža z dogodka

Fotoreportaža s slovenskega slavističnega kongresa v Mestnem muzeju v Ljubljani 25. septembra 2015.

V petek, 3. 7. 2015, je ob 11h v predavalnici 209c Jožica Jožef Beg zagovarjala svojo doktorsko disertacijo Razvijanje ključnih zmožnosti pri pouku književnosti v gimnazijah.

Kandidatka je primerjala odgovore dijakov in učiteljev, kako pri pouku razvijajo npr. bralno pismenost, kulturno zavest, delo z novimi tehnologijami, in kako ocenjujejo svojo uspešnost na teh področjih.

Slednjo in njen napredek je preverila tudi s testom znanja pri dijakih v prvem in v tretjem letniku. 

Popoldne 3. junija je bilo za sloveniste in slovenistke literarno obarvano. Pod vodstvom red. prof. dr. Alojzije Zupan Sosič smo se namreč odpravili na sprehod po Ljubljani in obiskali kraje, s katerimi so povezani slovenski literarni ustvarjalci in ustvarjalke.

Na zidu Križank smo si tako ogledali ploščo z reliefnim portretom Srečka Kosovela, Križevniško ulico, v kateri je slednji nekaj časa živel, na Bregu smo si od daleč pogledali hišo Ivana Tavčarja, v Rožni ulici pa domovanje Franceta Prešerna. Nato smo se sprehodili do Starega trga, kjer je nekaj časa stanoval Lojze Kovačič, večino svojega življenja pa je tam preživela Lili Novy. Na Mestnem trgu smo našli znamenje o požigu knjig med protireformacijo in izvedeli, da so v Stritarjevi ulici živeli Primož Trubar, Adam Bohorič in Josip Stritar. Na koncu nas je pot zanesla še do Prešernovega spomenika in Kongresnega trga, kjer smo svojo pozornost namenili Ivanu Cankarju, ki je tam tudi živel.

28. 5. 2015 je seminar Sodobni slovenski roman obiskala pisateljica, publicistka, lezbična aktivistka, prevajalka in magistra sociologije. Beseda je tekla predvsem o romanu Ime mi je Damjan. Pogovor smo tudi snemali; posnetek bo dostopen v arhivu knjižnice Oddelka za slovenistiko.

Fotografije: Jasna Klančišar

Foto: Maja Ličen

Foto: Kaja Cvelbar, Kaja Žvanut, Metka Medved, Maja Ličen

Poročilo: Likovni projekt v Mestni galeriji Ljubljana in predavanje Filozofija smeha

Mentorica in organizatorka: red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič

Čas trajanja projekta: maj 2015

Udeleženci: okrog 50 študentov slovenistike, zlasti tisti, ki poslušajo predmete, povezane s sodobno slovensko književnostjo (Sodobni slovenski roman, Pripovedno besedilo, Motivi in teme v slovenski književnosti, Interpretacija literarnega besedila, Spol in slovenska književnost, Magistrski seminar), člani oddelka.

Oblike dela: predavanja, priprave na ogled razstave, vodeni ogled razstave, poslušanje predavanja na temo razstave, pogovor s predavateljem na razstavi, vodeni pogovori o projektu v okviru zgoraj naštetih predmetov.

Vsebina projekta: Študentje so že v času predavanj ali seminarjev spoznavali različna navezave literarne vede na filozofijo in likovno umetnost. Tovrstne eklektične izkušnje so lahko poglobili 19. 5. 2015, ko smo v Mestni galeriji Ljubljana poslušali filozofsko predavanje z naslovom Filozofija smeha, nato pa si še ogledali razstavo Primeri smeha v umetnosti, v okviru katere je bilo tudi vpeto predavanje. Na razstavi Primeri smeha v umetnosti se predstavljajo umetniki različnih generacij z raznoliko osebno likovno poetiko, ki v svojih delih razvijajo bolj ali manj odkrite ali prikrite ideje, načine in ravni smeha. Sodelujoči umetniki so: akademski slikar in interdisciplinarni ustvarjalec Miha Vipotnik, avtor stripov Iztok Sitar, akademski slikar Silvester Plotajs Sicoe, slikar Vladimir Leben, akademski slikar, doktor filozofije in avtor stripov Izar Lunaček, akademska slikarka Barbara Jurkovšek, diplomirana fotografinja Manca Juvan in fotograf Matjaž Rušt. Razstavo je zasnoval, izbral likovna dela in napisal osrednje besedilo v katalog kustos Mestne galerije Ljubljana, dr. Sarival Sosič. Prvi del projekta je predstavljalo predavanje Izarja Lunačka, dr. filozofije in umetnika. Ta je zgoščeno in nazorno predstavil filozofske teorije o smehu, ki jih je tudi preučeval v svoji doktorski disertaciji in jih vzporedno objavljal v različnih publicističnih, strokovnih in znanstvenih besedilih. Predavatelj je sproščeno in duhovito razlagal bistvene značilnosti smeha in pri tem upošteval publiko: v tem smislu je večkrat navezal svoje analize in sinteze na literarnovedno področje, ki nam je bolj domače, npr. Bahtina, Bergsona. Najbolj dobrodošlo pri njegovem predavanju je bilo upoštevanje govornega položaja (predaval je tekoče, razločno in vse argumentiral z zanimivimi primeri) in dialoško vodenje diskusije po predavanju. Drugi del projekta je zapolnil vodeni ogled po razstavi, nato pa še samostojni ogledi študentov. Po razstavi je študente vodil kustos galerije, dr. Sarival Sosič, ki se je zaustavljal pri pomembnih slikah in vključeval v svoje razlage tudi primerjave s svetovno likovno sceno, anekdote o slikah in umetnikih ter navezavo na sodobno književnost (npr. E. Hemingway) in glasbo. Odzivi: Študenti so že takoj po projektu pohvalili oba, predavatelja in kustosa, v vodenih pogovorih pri različnih (zgoraj navedenih) predmetih pa smo ugotovili, da so takšni projekti zelo dobrodošli. Študenti so konkretno navedli manko znanja o smehu, ki predstavlja pomemben segment umetnosti in nenazadnje tudi našega življenja, ter pretočnosti med različnimi znanstvenimi področji, npr. literarno teorijo, umetnostno zgodovino, teorijo umetnosti in filozofijo. Izpostavili so tudi pomembnost povezave vseh umetnosti ter obljubili, da si bodo (zdaj tudi sami) večkrat ogledali kakšno likovno razstavo ali pa na spletu pobrskali o ostalih umetninah teh umetnikov, ki so jih spoznali na razstavi (posebej jim je bil všeč Leben in oba striparja). Ker jih tematika smeha, tesno povezana s komiko, humorjem, ironijo, grotesko in sarkazmom, resnično zanima, bi želeli še več izvedeti o njej, zato jim bom, v sodelovanju z Mestno galerijo Ljubljana, tudi posredovala kataloge, v katerem si bodo lahko prebrali vse o razstavi in filozofiji smeha.

red. prof. dr. Alojzija Zupan Sosič Ljubljana, 23. 5. 2015